O odbojki

Zgodovina odbojke

Več člankov  Nazaj na Zmagovalni servis

Odbojka je ekipna športna panoga. Igre z žogo, podobne odbojki, so bile poznane že v antiki, vendar pa je trajalo skoraj dve tisočletji, preden se je razvila odbojka, kot jo poznamo in igramo danes. Danes je odbojka eden izmed najbolj priljubljenih rekreativnih športov, saj jo je mogoče igrati praktično kjerkoli, za to pa ne potrebujemo veliko prostora ali opreme. Že dobrih sto let pa je odbojka tudi mednarodni tekmovalni šport, ki navdušuje množice gledalcev in navijačev po vsem svetu.

Rojstvo odbojke in njen razvoj

Uradni začetnik odbojke je bil William G. Morgan, profesor športne vzgoje na gimnaziji YMCA Holyoke v ZDA. Leta 1895 je Morgan med seboj povezal osnovne prvine tenisa in rokometa v igro, ki jo je sprva poimenoval "mintonette". Ta čas je bil izredno ploden za razvoj ekipnih športnih panog, saj je približno v istem obdobju in na istem območju ZDA nastala tudi košarka.

Morgan je želel ustvariti preprosto igro, ki bi bila primerna za večino ljudi, ne glede na njihove sposobnosti, spol ali starost, in ki bi jo bilo mogoče igrati skoraj povsod. Želel je ustvariti igro, ki ne bi zahtevala veliko drage opreme. Njegova različica odbojke je bila videti tako, da so igralci žogo lovili in metali čez mrežo in je niso odbijali z roko, kot to počno danes. Minilo je več let, preden je odbojka dobila svojo današnjo podobo. Kljub temu pa je odbojka že leta 1896, samo leto dni po prvi predstavitvi, dobila tudi prva pravila, ki jih je napisal prav njen idejni oče, skupaj z dvema prijateljema. Ustvarili so torej osnovni koncept igre z desetimi pravili.

Zgodovina odbojke

Morgan je odbojko prvič uradno predstavil na konferenci YMCA v Springfieldu. Odbojko je predstavil kot dvoranski šport, ki pa se ga lahko igra tudi na odprtem terenu. Po prikazu igre je profesor Alfred T. Halstead predlagal, da se igro »mintonette« preimenuje v Volley Ball in takšno ime je ostalo v uporabi vse do leta 1952, ko so na ameriški odbojkarski zvezi USVBA sprejeli odločitev, da ime združijo v eno samo besedo volleyball, kar v slovenskem jeziku prevajamo kot odbojka in etimološko izvira iz glagola biti (nedov. bijem) oziroma odbijati.

Odbojka prestopi meje ZDA

V ZDA se je odbojka hitro prijela kot rekreativna igra in zabava. Igrali so jo v dvoranah, na livadah, plažah, kot igro mešanih ekip in parov. Odbojka je tako zajela vse stanove in družbene skupine prebivalcev. Do leta 1916 naj bi se z odbojko v ZDA ukvarjalo že 200.000 ljudi. Leta 1900 je Kanada postala prva tuja država, ki je vpeljala odbojko, sledili pa so Filipini, Japonska, Kitajska, Burma, Indija, Mehika in druge dežele. Iz ZDA se je odbojka bliskovito razširila po vsej celini in tudi širše.

Odbojka se je torej hitro razširila praktično na vse konce sveta, čeprav so jo ponekod igrali po svojih pravilih, predvsem zato, da je bila lahko udeležba v eni "tekmi" številčnejša (npr. v Aziji je bila priljubljena odbojka 16–16 in 9–9). Leta 1916 sta YMCA in NCAA izdali prva uradna pravila igre, ki so pripomogla k hitri rasti priljubljenosti odbojke po vsem svetu.

Zgodovina odbojke v evropskem prostoru

V Evropo so odbojko prinesli ameriški vojaki med prvo svetovno vojno. Najprej so jo igrali v Franciji in Italiji, a se je kmalu razširila in postala nadvse priljubljena predvsem na Češkoslovaškem, Poljskem in v Sovjetski zvezi. V Jugoslavijo so jo prinesli Francozi, leta 1918.  

Ustanovitev mednarodne odbojkarske zveze

Leta 1916 so ocenjevali, da je po svetu že 250.000 igralcev odbojke. Zaradi njene naraščajoče priljubljenosti in hitre širitve po svetu je bilo treba razmišljati tudi o ustanovitvi mednarodne zveze, ki bi zagotavljala sinhronost pravil in bi omogočila tekmovanja na mednarodni ravni. Do tedaj se je odbojka namreč igrala bolj ali manj rekreativno in pretežno znotraj državnih lig posameznih držav. Načrte za ustanovitev mednarodne zveze sta začasno preprečili obe svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa je bila končno ustanovljena Mednarodna odbojkarska zveza (Federation International de Volleyball – FIVB) s sedežem v Parizu, ki je najbolj zaslužna za nadaljnji razvoj odbojke po drugi svetovni vojni.

Za uradni datum začetka mednarodnih tekmovanj v odbojki sicer štejemo športne igre Daljnega vzhoda leta 1913 v Manili. Prva leta sta v odbojki prevladovali Rusija in Češkoslovaška. Sploh Rusija je veljala in še vedno velja za velesilo v tem športu, saj so osvojili prvih 6 svetovnih prvenstev in 14 evropskih prvenstev, najslabšo uvrstitev v tem tekmovanju pa je doživela leta 2015, ko se je uvrstila samo na šesto mesto. Prvo evropsko prvenstvo v odbojki je bilo leta 1948 v Rimu in prvo svetovno prvenstvo v odbojki za moške leta 1949 v Pragi. Leta 1952 se je odvilo tudi prvo žensko svetovno prvenstvo v Moskvi, kjer je prav tako dominirala Rusija in svojo prevlado nad ostalimi državami obdržala kar 10 let. Leta 1957 so odbojko uvrstili tudi v program olimpijskih iger, prvič pa so jo igrali na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964. Olimpijski šport je dvoranska odbojka.

Odbojka je sčasoma postajala vedno bolj tekmovalen šport z vedno večjim številom udeležencev. Brez dvoma je tudi danes izjemno priljubljena rekreativna igra po vsem svetu, kot tekmovalni šport pa ima tudi zelo veliko število strastnih navijačev in zvestih gledalcev. Danes so evropske in svetovne odbojkarske velesile Brazilija, ZDA, Italija, Poljska, Rusija, Francija, Kanada, Argentina, Kitajska, Japonska, Srbija, Nemčija in Španija, med najboljše na svetu pa se vsekakor uvršča tudi Slovenija.

Zgodovina odbojke - tekma
Razvoj odbojke v Sloveniji

Odbojko so v Slovenijo v začetku 20. let prejšnjega stoletja prinesli češki sokoli. Začetki slovenske odbojke tako segajo v leto 1924, ko so jo prvič vadili v telovadnici Sokol Maribor – Matica.  Vse do druge svetovne vojne so pri nas igrali odbojko samo v sokolskih organizacijah, šele po drugi svetovni vojni in ravno po zaslugi sokolskih društev, pa se je pri nas odbojka začela bliskovito razvijati in širiti po vseh večjih mestih v Sloveniji.

Leta 1949 je bila ustanovljena Odbojkarska zveza Jugoslavije in nekoliko kasneje tudi Odbojkarska zveza Slovenije. Nastajati pa so začeli tudi številni samostojni odbojkarski klubi. Lahko bi rekli, da je slovenska odbojka v tistem času doživela vrhunec z nastopom na evropskem prvenstvu v Ostravi.

Viktor Krevsel: odličen reprezentant, trener in selektor odbojke v Sloveniji

V Sloveniji je za razcvet odbojke zaslužen Viktor Krevsel, ki je že v svojem diplomskem delu obravnaval tematiko odbojke. Po zaključku študija, od leta 1973 pa vse do upokojitve, je bil zaposlen na Katedri za odbojko kasnejše Fakultete za šport. Viktor Krevsel je bil tudi odličen igralec odbojke v jugoslovanski zvezni ligi, reprezentant, kasneje pa tudi trener in selektor odbojkarskih reprezentanc Jugoslavije, Španije in Slovenije. Z jugoslovansko odbojkarsko reprezentanco je kot trener osvojil prvo bronasto medaljo na evropskem prvenstvu 1975 in dve zlati medalji na sredozemskih igrah: leta 1975 z jugoslovansko in leta 1987 s špansko reprezentanco. Na tekmovanju Nord Cup je leta 1995 osvojil prvo mesto tudi za Slovenijo. Po slovenski osamosvojitvi je vodil slovensko odbojkarsko reprezentanco na prvih tekmah in je bil del njenega prebijanja med evropsko in svetovno elito v letih od 1992 do 1996. S svojo predanostjo odbojki je ključno zaznamoval razvoj tega športa pri nas.  

Vrste odbojke in pravila

Prvotno obliko odbojke danes poznamo pod imenom dvoranska odbojka, skozi čas pa se je razvilo še veliko drugih vrst odbojke, ki jih igramo in poznamo danes. Iz osnovne, torej dvoranske odbojke, so se tako razvile tudi mini odbojka, mala odbojka, odbojka na mivki, odbojka na snegu, dve različici odbojke za invalide itd.  Za vsako vrsto odbojke veljajo nekoliko drugačna pravila, prva in osnovna pravila pa so bila napisana za dvoransko odbojko.

Dvoranska odbojka

Pravila dvoranske odbojke določajo, da je ekipa sestavljena iz največ 12 igralcev, po šest igralcev v polju in 6 v rezervi. Vsaka ekipa ima pravico, da med 12 igralci registrira enega prostega igralca (libero). Igralci v ekipi imajo naslednje vloge: bloker, sprejemalec, podajalec, korektor in libero. Pravila natančno določajo tudi velikost igrišča, oznake, višino mreže in vrsto ter število žog, s katerimi se posamezna igra odbojke igra.  

Mini in mala odbojka

Mini odbojka in mala odbojka sta vrsti odbojke, ki sta namenjeni otrokom in mlajšim igralcem. Pri mini odbojki je poudarek na igri, tehniko pa otroci osvajajo skozi igro. Mini odbojka je namenjena začetnikom, saj je glavni namen uživanje v igri odbojke. Mini odbojka je skupinska igra dveh ekip z dvema ali več igralci. Igrišče za mini odbojko je prilagojene velikosti  4,5 x 9 m. Višino mreže je dovoljeno prilagajati sposobnosti igralcev, od 200 do 210 cm. Na uradnih tekmovanjih mini odbojke ekipo sestavljajo trije igralci. Pravila mini odbojke so preprostejša in obsegajo le osnovne napake v igri.

Tudi mala odbojka je namenjena mlajšim igralcem. Od mini odbojke se razlikuje v tem, da je mreža visoka 2,1 m, igrišče pa meri 6 x 12 m in ima označeno tudi 3-metrsko črto napadalnega polja. Mala odbojka se igra na dva dobljena niza. Postavo v polju sestavljajo 4 igralci, ki v igrišču rotirajo v skladu s pravili odbojkarske igre. Pri mali odbojki uporaba libera ni dovoljena. Obvezen je spodnji servis in prepovedan je sprejem servisa z zgornjim odbojem, prav tako tudi odboj z odprto dlanjo/dlanema.  

Odbojka na mivki

Odbojka na mivki je bila kot demonstracijski olimpijski šport prvič predstavljena leta 1992, od leta 1996 pa je tudi uradni olimpijski šport. Danes je izredno priljubljena tudi kot rekreativni šport. Podlaga pri tej vrsti odbojke je pesek (mivka), zato so igrišča za odbojko na mivki večinoma zunaj ali v prilagojenih dvoranah. Igralno polje je veliko 8 × 8 m in je označeno s črtami. V ekipi sta po dva igralca ali igralki. Osnovna pravila omogočajo igralcem, da se smejo postaviti kjerkoli v svojem igralnem področju, ne smejo pa se dotakniti mreže, prav tako ne smejo narediti prestopa. Žoge ne smejo odbiti več kot trikrat, vključno z dotikom žoge v bloku. Tehnične prvine so podobne prvinam dvoranske odbojke, vendar se razlikujejo v sami izvedbi.

Odbojka na snegu

Podobno kot odbojka na mivki je tudi odbojka na snegu vzklila kot rekreativna različica dvoranske odbojke, po pravilih pa je še najbolj podobna odbojki na mivki, z izjemo točkovanja. Leta 2008 je bila prvič uradno predstavljena v Avstriji, od takrat pa je pridobila že toliko privržencev, da si FIVB prizadeva, da bi jo uvrstili tudi na zimske olimpijske igre. Kot demonstracijska disciplina je bila predstavljena leta 2018 v Pjongčangu, kdaj pa bo tudi uradno uvrščena med tekmovalne discipline, še ni znano.

Odbojka na snegu
Odbojka za invalide

Odbojka je šport, ki ga z navdušenjem igrajo tudi invalidi. Invalidi igrajo dve vrsti odbojke, sedečo odbojko in odbojko na vozičkih. Sedeča odbojka je odbojka z nekaterimi prilagoditvami, predvsem načinom igranja igre sede. Sedeča odbojka je postala poznana že v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je bila že takrat zelo priljubljena tudi pri ljudeh s posebnimi potrebami različnih vrst in stopenj. Danes je to prepoznavna igra z lastno identiteto in igralno zasnovo in je tudi paraolimpijska panoga